MUSICA AETERNA EST

Glasbeno življenje v mestih je bilo vse do 19. stoletja tesno povezano s krščanskimi običaji in prazniki. Vsa tri obalna mesta so imela svoje cerkvene kapele. Kdo so bili člani kapel oz. koliko jih je bilo, ni točno znano. Poleg organista verjetno še glasbenik z basovskim godalom in nekaj pevcev, občasno tudi violinisti. Največja, pa še ta razmeroma skromna, je bila koprska stolnična kapela, ustanovljena v prvi polovici 16. stoletja; o izolski in piranski cerkveni kapeli pa so podatki pomanjkljivi oz. še neraziskani. Poleg enoglasnega gregorijanskega petja so, zlasti za praznike in ob nedeljah, peli tudi večglasno ob spremljavi orgel in občasno tudi drugih inštrumentov. Med kapelniki in organisti srečamo tako tuje glasbenike kot domačine.

Plemiške in kasneje meščanske družine so gojile glasbeno umetnost na visoki ravni tudi izven cerkva, najprej v okviru renesančnih akademij, v 17. in 18. stoletju pa v svojih palačah, v salonih, kamor so si postavili tudi manjše odre za razne predstave.
 
Od začetka 17. stol. pa do srede 18. stol. njihovo glasbeno življenje zaznamujejo zlasti trije ustvarjalci, ki hkrati predstavljajo tudi tri glasbene usmeritve: Gabriello Puliti je bil skladatelj posvetne in cerkvene glasbe; Antonio Tarsia je ustvarjal, z izjemo ene izgubljene posvetne kompozicije, zgolj za cerkvene potrebe, Giuseppe Tartini pa v svojem opusu šteje v večini posvetna dela.